Različica z dne 6. julija 2013
Če bi prebrali muslimanske hadise, bi lahko sklepali, da je islam v prvi vrsti legalizem, v katerem bi se Jezusovi farizeji počutili kot doma. Sufizem je veliko število medsebojno povezanih islamskih sekt, ki predstavljajo reakcijo na ta poudarek na ritualih in praksah. Ortodoksni islam malo govori o srcu in hrepenenju po Bogu; sufizem pa pravi, da je prava vera notranja resnica, ne zunanja praksa. Krščanstvo pa nasprotno poudarja tako notranje kot zunanje vidike.
Obravnavali bomo sufijska prepričanja, sufijske voditelje, sufijske »konfesije« na splošno, nato pa se bomo osredotočili na primerjavo sufizma s krščanstvom.
Nekatera sufijska prepričanja
Sufizem se je vedno opredeljeval kot muslimanski, vendar je imel buren odnos s sunitskim in šiitskim islamom. Sufijska dela omenjajo kristjane, gnostike in zoroastrijce (magi). Različne sufijske šole so bile očitno pod vplivom teh, pa tudi indijskega vpliva. Nekateri sufiji živijo podobno kot menihi, kar morda kaže na krščanski vpliv.
Strogi islamski zakon in pet stebrov islama so kot »učitelj«, za katerega sufiji pravijo, da je primeren za druge, sami pa so presegli potrebo po njem. Namesto tega sufiji sledijo knjigam, ki jih drugi muslimani ne upoštevajo.
al-Khidr/Khadir (Zeleni) je nesmrtno bitje, za katerega sufi verjamejo, da lahko obnovi svojo mladost. Khidr lahko ubije ljudi in je kljub temu brez greha. Nekateri sufi voditelji so trdili, da jih je al-Khidr osebno poučeval.
Bukhari, 1. zvezek, knjiga 3, poglavje 45, št. 124, str. 90–93, je precej dolg hadith o al-Khadirju, sodobniku Mojzesa, ki je bil učenjši od njega. Alah je Mojzesu pokazal, kako naj sreča al-Khadirja, in Mojzes je prosil, da bi se od njega učil. al-Khadir je Mojzesa opozoril, da ni dovolj potrpežljiv. Nato je al-Khadir storil tri stvari:
1. Prosila sta moške na ladji, naj ju vzamejo na krov. Posadka, ki je prepoznala al-Khadirja, je to storila brezplačno. Al-Khadir je potegnil desko, da bi se ladja potopila in bi se morda utopili mornarji.
2. Oba sta videla nekaj fantov, ki so se igrali, in al-Khadir je enemu od njih odtrgal glavo ter ga ubil.
3. Nekateri ljudje so Mojzesu in al-Khadirju odklonili hrano, nato pa je al-Khadir popravil njihov zid, ki se je ravno rušil.
Ključno prepričanje sufizma je, da lahko človek postane eno z Bogom. Zato bi sufija, ki je »eno z Bogom«, lahko šteli za samega Alaha, saj je eno z Alahom. To je podobno heretičnemu krščanskemu misticizmu srednjega veka, ki poudarja izkušnjo in trdi, da bi lahko bili sami Bog.
Iskanje in izkušnja sta ključna motiva sufizma. Lakota, ki jo je treba potešiti, in zadovoljstvo se štejeta za dar, sufij pa živi za danes. Iskanje Boga se pri njih primerja z iskanjem prijateljstva, vina, opitosti in nezakonitega spolnega odnosa.
Skrivno znanje sufijev: »Gospodstvo ima skrivnost, ki bi, če bi se razkrila, uničila prerokovanje; in prerokovanje ima skrivnost, ki bi, če bi se razkrila, razveljavila znanje, in gnostiki imajo skrivnost, ki bi, če bi jo razkril Bog, razveljavila zakon.« Pripisano al-Tustariju (umrl leta 896 n. št.) (Fazlur Rahman, Islam, 2. izd., str. 142) »Skrivnost«, zaradi katere bi sufije lahko ubili drugi muslimani, če bi ti zanjo vedeli, je, da verjamejo, da je božansko v njih samih, tako da se jih lahko šteje za del Alaha.
Prikrivanje (taqiyya) je način, s katerim številne ekstremistične sekte – ne le sufiji – preživijo v ortodoksnem muslimanskem svetu. Prikrivanje je doktrina, po kateri je dopustno lagati o tem, v kaj verjameš in kaj prakticiraš, da bi se izognil verskemu preganjanju. Na primer, nauki o anihilaciji se po besedah Rahmana (str. 135) razlagajo kot »neodgovorne« izjave v »stanju opojnosti«. Prvi muslimani so v Meki prakticirali prikrivanje, kot navaja Bukhari, zvezek 9, knjiga 83, poglavje 1, št. 5, str. 3: »… Spomnite se, da ste tudi vi prej v Meki skrivali svojo vero (islam).«
Bolečina je sestavni del sufizma. Pravijo, da je bolečina dobra, če nekoga približa Bogu. Zato se nekateri sufiji »bičajo« z biči, da si zakrvavijo hrbet in si povzročijo bolečino, ker menijo, da to od njih zahteva Alah.
Čaščenje (če uporabimo katoliški izraz) je pogosto tako v sufizmu kot v šiitskem islamu. Po mnenju nekaterih sufijev je bil Mohamed prvotna luč v svoji predobstojnosti, vesolje pa se vrti okoli nekaterih sufijskih svetnikov.
Stopnje sufijske izkušnje
Že od okoli leta 859 n. št., v najzgodnejših časih sufizma, so stopnje (imenovane maqamat), ki naj bi jih sufij doživljal, ena od osrednjih verovanj. Te se razlikujejo glede na sekto, vendar je tukaj tipični zapored.
1. Pokora za grehe in posvetno življenje
2. Vzdržnost od svetovnih želja.
3. Potrpežljivost pri čakanju na izkušnjo Boga
4. Zahvalnost za obstoj v Bogu
5. Zaupanje v Boga
6. Veselje ob doživljanju božanskega
7. Potopitev jaza v božanskem
8. Mnogi učijo o izničenju jaza v božanskem
Pokora: Ko Koran pravi, da je treba zaupati v Boga, sufi to enačijo z odpovedjo svetu.
Užitek ali omamna izkušnja je značilnost sufizma. Za nekatere to pomeni le čustveno izkušnjo. To se pogosto primerja z opitostjo z vinom, in nekateri sufiji res pijejo vino in se opijajo. Sufiji lahko številne omembe vina in celo gostiln v svoji veri opravičijo kot metaforo za duhovno ekstazo. Konec koncev tudi hadisi pravijo, da bodo muslimani v nebesih pili vino. Vendar pa mnogi med njimi verjamejo, da je v redu tudi pitje alkohola. Nekaj sufijskih sekt kadi hašiš kot del svoje vere, večina pa tega ne počne.
Absorpcija/uničenje (fana’) je doktrina nadomestitve človeških lastnosti z božanskimi. To je učil Abu Yazid al-Bistami (umrl 874/877 n. št.). Nekatere njegove precej presenetljive izjave so:
»Hvala mi; kako velika je moja veličastnost«
»Jaz sem vaš Gospod«
»Moje zastavo je večja od tiste Mohameda«
Sufijski voditelji
Čeprav ne poznamo z gotovostjo izvora besede »sufi«, verjetno izhaja iz besede suf, ki pomeni volno. Tukaj je nekaj najbolj znanih voditeljev.
Rabi’a/Rabiah al-’Adawiya (umrla leta 801 n. št.) je bila ena redkih muslimanskih verskih učiteljic.
Harith al-Nuhasibi (umrl leta 857 n. št.) se je spreobrnil iz racionalističnega islama
Dhu’l-Nun iz Egipta (umrl leta 859 n. št.) je opredelil stopnje sufizma.
Al-Hakim al-Tirmidhi (umrl leta 898 n. št.) Ni v sorodu s Tirmidhijem, ki je zbiral hadise
Junayd iz Bagdada (umrl leta 910/911 n. št.) je bil »trezen sufi«, ki je zavračal popolno združitev z Bogom.
Al-Hallaj (Husain al-Mansur) je učil zamenjavo človeškosti z božanskim in se je identificiral z Bogom. Učil je tudi, da se lahko na romanje hadž odpraviš zgolj v duhu. Leta 922 n. št. so ga bičali, javno pohabili, obesili na kljuko, obglavili, nato pa njegovo truplo sežgali. Ortodoksni muslimani so bili očitno nezadovoljni z njim.
Abu Nasr al-Farabi (870–950 n. št.), rojen v Farabu v Turkistanu, je bil znan neoplatonski filozof in sufi. O Bogu je poučeval kot o »nepremičnem gibalcu« in mnoge seznanil z Aristotelom.
Al-Ghazali (1058–1111 n. št.) je bil sprva skeptik, preden je postal sufi. K poučevanju se je vrnil leta 1106, pet let pred svojo smrtjo. Al-Ghazali je nasprotoval neoplatonističnemu vplivu v islamu in je raje zagovarjal aristotelovsko logiko. Napisal je delo »Oživitev verskih ved«, v katerem je govoril o ritualnih praksah, družbenih običajih, slabostih, ki vodijo v pekel, in vrlinah, ki vodijo v raj. Imel je ključno vlogo pri doseganju določene mere sprejemanja sufizma med suniti.
Khararas je bil sufi, ki se je uprl samouničenju in poučeval doktrino »preživetja« z Bogom, ponovnega odkritja samega sebe. Mir in celovitost za izpolnjevanje Božjih dolžnosti
Maulana Džalal-ud-din Rumi (Mohammed ben Mohammed bin Husain al-Balkhi) (rojen leta 1207 v Balkhu v Afganistanu, odraščal pa je v Rumu v Turčiji) je umrl leta 1273 n. št. Napisal je eno najbolj priljubljenih zbirk del o sufizmu in ustanovil sufijski red Mevleviye/Maulawiya. Tukaj ne bomo razpravljali o Rumiju, saj mu je posvečen celoten članek.
Sufijski redovi ali »poti«
Sufiji so bili povezani z nekaterimi berberskimi gibanji in z muslimani, ki so se v Afriki borili proti Evropejcem. Mnogi janičarji so bili sufiji, sufiji pa so prisotni tako v sunitskem kot v šiitskem islamu. Število sufijskih redov je po besedah islamskega učenjaka Fazlurja Rahmana v knjigi Islam (str. 157) zelo veliko. Tukaj je nekaj glavnih sekta.
Red Kadirija je ustanovil nekdanji hanbalit 'Abd al-Qadir al-Gilani, rojen leta 1077 n. št. Gre za eno najstarejših, največjih in najbolj miroljubnih sekta. Recitirajo: »Prosim za odpuščanje pri Bogu Vsemogočnem. Slava Bogu, o Bog! Blagoslovi našega gospodarja Mohameda ter njegovo družino in tovariše.« (100-krat), »Ni drugega boga razen Alaha.« (500-krat) (Rahman, str. 160)
Red Mevleviye/Maulawiya je ustanovil Džalal al-Din Rumi (umrl leta 1273). Fazlur Rahman pravi, da je to glavni mestni red med turškimi sufiji. Ne smemo ga zamenjati z redom Mawlaniya, ki ga Turki preganjajo od leta 1925.
Indijski red Chishtiya/Cishtiyya je ustanovil Mu’an al-Din Chishi (1141–1236 n. št.). Člani tega reda romajo k njegovemu grobu, tako kot je to počel tudi indijski cesar Akbar. So pacifisti, ki se od mnogih muslimanov razlikujejo v tem, da maščevanje obravnavajo kot napačno. Za razliko od mnogih sufijev ne verjamejo v hinavščino. Medtem ko si večina muslimanov želi islamsko državo, oni verjamejo, da se ne smejo vmešavati v vladanje. To velja kljub številnim sunitskim haditom o islamski vladi. Vadijo uravnavanje dihanja, tako kot jogiji. Njihova glavna knjiga je »Awaif al-Ma-arif«.
Iz reda Khwajagan v Srednji Aziji se je razvil red Yasawiya, najstarejši turški red. Baha’ al-Din iz Buhare (umrl leta 1389 n. št.) je bil član reda Khwajagan, ki ga je zapustil in v Indiji ustanovil red Naqshbandiya. Trdili so sicer, da njihov red izhaja iz Abu Bakra, kar kaže, da se opredeljujejo kot suniti.
Perzijski red Subhawardiya je ustanovil 'Umar al-Suhrawardi (umrl leta 1236). Trdi, da dejansko izvira od kalifa 'Umara, zato prav tako spada v sunitski tabor. Nahaja se v Indiji, Pakistanu in Afganistanu.
Red Rifa’iya je ustanovil Ahmad al-Rifa’i (umrl leta 1182). Deluje v Turčiji, Egiptu in jugovzhodni Aziji.
Red Sa’diya/Jibawiya je domnevno ustanovil Sa’d al-Din (umrl leta 1300 v Damasku).
Red Sanusiya se odlikuje po svoji doktrini 60.000 luči. Njihov poudarek na svetlobi spominja na nekatera gnostična učenja.
Red Tijaniya v Afriki je okoli leta 1781 v Fezu ustanovil Ahmad al-Tijani (umrl leta 1815 n. št.). Izhaja iz perzijskega reda Khalwati/Khalwatiya, ki ga je ustanovil 'Umar al-Khalwati (umrl leta 1398). Ta red je prisoten v Turčiji, Egiptu in severozahodni Afriki. Izhaja iz reda Shadhili. Iz reda Shadhiliya se je leta 1847 razvil red Madoniyya, ki je bil tekmec reda Sanusiya.
Še nekateri nenavadni redovi
Red Bektashi/Bektashiya je izšel iz reda Yawawiya, ki je izšel iz reda Khwajagan. Vsebuje elemente šamanizma, šiitskega islama in nekaj krščanskih vplivov. To je bila islamska sekta, priljubljena med janičarji, ki danes še obstaja v Albaniji. Verjamejo v »Trojico« Alaha, Mohameda in Alija. Nove člane sprejemajo z (alkoholnim) vinom, kruhom in sirom.
Qalanders/Kalenders so bili sufijski red, ki ni bil zares vezan na islam in je vseboval številna predislamska učenja. V letih 1526–1527 so se uprli Turkom. Divan Hafez jih omenja v negativni luči.
Ma-Ming Hsin je v zadnjem delu 18. stoletja na Kitajskem ustanovil sufijski red.
Ibn el/al-Arabi iz Murcije (v Španiji) je ustanovil panteistični red, v katerem je trdil, da je vse del Boga. Ena redkih ženskih voditeljic je bila njegova sufijska učiteljica Fatima bint Waliyya (The Sufis, str. 159).
Izkušnja mora biti s pravim Bogom
Mohamed je imel po Koranu mistične izkušnje. Medtem ko večina muslimanov meni, da nihče drug ne sme imeti takšnega mističnega odnosa, sufiji menijo, da bi tudi oni morali imeti te mistične izkušnje. Medtem ko nesufijski islam razpravlja o Bogu, sufiji želijo iskati izkušnjo z Bogom.
Izkušnja, ki je v nasprotju z Božjim razodetjem, je zavajajoča izkušnja. Čaščenje in molitev nista nujno dobra; odvisna sta od predmeta čaščenja in molitve. Muslimani se strinjajo s kristjani, da so nam Mojzes, David, Jezus in drugi prinesli Božja sporočila. Če ne sledimo temu, kar je Bog razodel, potem ne sledimo Bogu. Jezus je rekel: »… Če me kdo ljubi, bo spoštoval mojo besedo. Moj Oče ga bo ljubil, in midva bova prišla k njemu ter pri njem našla dom. Kdor me ne ljubi, ne izpolnjuje mojih besed. Beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak je od Očeta, ki me je poslal. Vse to sem vam povedal, dokler sem še z vami. Toda Zagovornik, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo naučil vsega in vas spomnil na vse, kar sem vam povedal. Mir vam zapuščam; svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. « (Janez 14,23–27a) – v rokopisih p66 okoli leta 125–150 n. št. in p75 175–255 n. št.
Ali je cilj vsake vere delovanje ali kontemplacija? Praktični odgovor se razlikuje med sufijskim in nesufijskim islamom. Krščanstvo ponuja tretji odgovor: cilj prave vere je Bog. Krščanstvo vključuje delovanje, kontemplacijo in vero, vendar je osredotočeno predvsem na to, da se Bogu ugaja. Ne gre le za upoštevanje pravil in ne gre le za iskanje izkušenj.
Odzivi glavnega toka muslimanov na sufizem
Sura 42:51 pravi: »Človeku ni primerno, da bi mu Bog govoril, razen po navdihu, ali izza tančice, ali s pošiljanjem Poslanca, da z Božjim dovoljenjem razodene, kar Bog želi: kajti On je Najvišji, Najmodrejši.« Sura 42:51
Odzivi na sufizem vključujejo strpnost, nasprotovanje in usmrtitev. Obstaja protisufijski hadis, ki je očitno izmišljen. Po drugi strani pa je veliko muslimanov, ki niso sufiji, seznanjenih s sufizmom in ga spoštujejo ter berejo nekaj sufijske poezije. Zgodnji sufiji, kot je bil al-Hallaj, so odkrito trdili, da so Bog; al-Hallaj je bil usmrčen, nato pa je bilo njegovo telo pohabljeno. Kasnejši sufiji, kot je Rumi, še vedno govorijo v prid al-Hallaju, vključno z njegovo znamenito izjavo »Hvala mi«.
Sufije so v Iranu pod Homeinijem preganjali, vendar so jih preganjali tudi mnogi suniti. Drugi so sufije tolerirali; v osmanski vojski pa je bilo veliko sufijev.
Primerjava sufizma in krščanstva
Sufizem je izrasel iz islama, vendar sufiji bolj cenijo Jezusova učenja kot večina muslimanov. Na eni skrajnosti knjiga sufijskega mojstra Javada Nurkhbhša iz reda Nihmatullahi z naslovom Jezus v očeh sufijev pravi, da sufiji za navdih, vodilo in zgled gledajo veliko bolj na Jezusa kot na Mohameda! Večina sufijev tega sicer ne bi rekla, prav tako pa vsi sufiji ne priznavajo, da bi bil Jezus bolj božanski kot kdor koli drug.
Lahko bi poskusili primerjati sufijski islam s krščanstvom, saj se oba osredotočata na izkušnjo. Sklici so na koncu, da boste lahko preverili, ali lahko uganete, katero je katero.
Osrednji poudarek
»O GOSPOD, naš Gospod, kako veličastno je Tvoje ime po vsej zemlji!« (Psalm 8:1, govori David)
»Jaz sem dobro ohranjena plošča.« To je zanimivo, saj Sura 85:20–22 pravi, da je prav Koran tisti, ki je ohranjen na plošči [v nebesih].
»Rekel sem ***: ›Ti si moj Gospod; razen tebe nimam ničesar dobrega.‹« (Psalm 16:2; *** je GOSPOD)
Prav tako je rekel: »Videl sem ***, kako hodi okoli mene.« O Bogu je rečeno: »Tvoja poslušnost do mene je večja kot moja poslušnost do tebe.« *** so »Ka’aba«
(Izjava Bayazida Bestamija (umrl 874/877 n. št.), vzeto iz knjige The Essential Rumi, str. 288.)
»Ostanite v meni in jaz bom ostal v vas. Kakor nobena veja ne more roditi sadu sama od sebe, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne morete roditi sadu, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta in vi ste veje. Kdor ostane v meni in jaz v njem, bo rodil obilo sadu. Kajti brez mene ne morete storiti ničesar.« Jezus v Janezu 15,1:4–6
Pogled na nas same
»Ne delajte ničesar iz sebične ambicije ali prazne domišljavosti, ampak v ponižnosti smatrajte druge za pomembnejše od sebe. Vsak od vas naj ne gleda le na svoje interese, ampak tudi na interese drugih. Naj bo v vas ta miselnost, ki je bila tudi v ***« (Pavel govori v Pismo Filipljanom 2,3–5a. *** je Kristus Jezus.)
»Hvaljen bodi jaz … Kako velika je moja veličastnost/slava … Jaz sem vaš Gospod … Moje zastavo je večja od zastave ***.« (Bestami, umrl leta 874/877. *** je Mohamed.)
Iskanje
»Z vsem srcem sem Te iskal; ne pusti, da bi se oddaljil od Tvojih zapovedi. Tvojo besedo sem shranil v svojem srcu, da ne bi grešil proti Tebi.« Psalm 119:10–11
»O Bog, Ti si moj Bog. Iskreno Te iščem; moja duša želi po Tebi. Moje telo hrepeni po Tebi v suhi in izsušeni deželi brez vode.« (Psalm 63:1 David govori iz judovske puščave.)
»Ta opojnost se je začela v neki drugi gostilni. Ko se bom vrnil tja, bom popolnoma trezen. Medtem pa sem kot ptica z drugega kontinenta, ki sedi v tej pticnici.« (Iz antologije Safa, vzeto iz knjige The Essential Rumi, str. 2)
»Pokaži mi svoje poti, o ***; nauči me svojih stez. Vodeni me v svoji resnici in me uči, kajti ti si Bog moje rešitve; ves dan te čakam. Spomni se, o ***, svojega usmiljenja in ljubeče predanosti, kajti sta od vekov do vekov. « Psalm 25:4–6 (Govori David. *** je GOSPOD)
Molitev in meditacija
»Poslušaj glas mojega klicanja, moj Kralj in moj Bog, kajti k tebi molim. Zjutraj, o GOSPOD, slišiš moj glas; ob zori ti predložim svojo prošnjo in čakam v pričakovanju.« (Psalm 5:2–3 Govori David)
»Naj bodo besede mojih ust in razmišljanja mojega srca prijetna v Tvojih očeh, o GOSPOD, moja Skala in moj ***« (Psalm19:14 . *** je Odrešenik.)
»*** je od *** izvedel skrivno učenje in dobil navodilo, naj ga ne razkriva, zato ga je zašepetal v ustje vodnjaka. Včasih ni nikogar, s komer bi se lahko pogovoril. Preprosto se moraš odpraviti sam.« Prvi *** je Ali, drugi *** pa Mohamed. (Mathnawi 4:275–486, vzeto iz knjige The Essential Rumi, str. 195)
Metafore o vinu
»Napolnil si moje srce z večjo radostjo, kot jo prinašata obilje žita in novo vino [drugih].« (Ps 4:7)
»Jaz sem tisti, ki pije vino, in vino, in tisti, ki naliva vino« (besede Bestamija, ki je umrl leta 874/877 n. št.) iz knjige The Essential Rumi, str. 288)
»Ne opijajte se z vinom, ki vodi v nepremišljeno neprevidnost. Namesto tega se napolnite z Duhom.« Efežanom 5:18
»Srečna je moja glava: in z glasnim krikom govorim; rekoč: ›Življenjski vetrič iz čaše iščem.‹ Na obrazu vinske omame ne sedi mrkost stroge asketike. Učenec khirke, pijač drožev, prijetne narave, to sem jaz. … Vino, prinesi to, po *** odločitvi, iz čistega srca, da bom s čarom keliha lahko spral prah hinavščine.« (Divan Hafiza, str. 399. *** je Hafiz, pesnikov vzdevek.
Metafore o hrani in dajanju
»Moja duša je nasitena kot z najbogatejšo hrano; z veselim ustnicami te bodo moje ustnice hvalile.« (Psalm 63:5)
Nek *** je potrkal na vrata hiše, da bi prosil za košček suhega kruha ali vlažnega, ni bilo pomembno.
»To ni pekarna,« je rekel lastnik.
»Imate morda kaj hrustanca?«
»Ali ti to izgleda kot mesnica?«
»Morda malo moke?«
»Ali slišite mlinski kamen?«
»Kaj vode?«
»To ni vodnjak.«
Karkoli je *** prosil, je moški odvrnil z utrujeno šalo in mu ni hotel ničesar dati.
Nazadnje je *** vtekel v hišo, dvignil obleko in se sklonil, kot da bi hotel [na stranišče]
»Hej, hej!«
»Tiho, ti žalosten človek. Zapuščeno mesto je odlično mesto za olajšanje, in ker tu ni nobenega živega bitja niti sredstev za preživetje, ga je treba pognojiti.«
(The Essential Rumi, str. 116–117, iz Mathnawi 6:1250–1257) *** je derviš.
Sufijske verske knjige
'al-hikam (Modre besede), zbral Ibn 'Ata’ Allah (umrl 1309)
Mathnawi/Mesnevi – šest knjig Rumija z 30.000–40.000 verzi (1258–1273 n. št.)
Divan Hafez – Obstaja približno dvanajst glavnih zvrsti perzijske poezije, Hafez pa izstopa kot »Shakespeare« ene izmed njih.
Literatura o sufizmu
Shah, Idries. Sufiji. Anchor Books, 1971, 451 strani.
McCurry, Don. Uvod v islam: kaseta o sufizmu
Rahman, Fazlur. Islam, 2. izdaja. University of Chicago Press, 1979.