< Astronomija in Koran

Junij 2006

Nekateri muslimani trdijo, da Koran vsebuje znanstvene resnice o tirnicah Sonca, Lune (in včasih tudi planetov). To me je zanimalo, zato bomo morali prehoditi nekaj ovinkov, preden bomo prišli do zaključka. A bistvo je: če musliman teh verzov ne razume kot »jezik videza«, bi ti verzi ovrgli, ne pa potrdili znanstveno točnost Korana.

Sura 36:37–40 pravi: »In znamenje zanje je noč: iz dneva se umaknemo vanjo, in glej, potopljeni so v temo; 38 in sonce teče po svoji poti v obdobju, ki mu je določeno; to je odlok (Tistega), Vzvišenega v moči, Vsevednega. 39 In luna – določili smo ji postaje (za potovanje), dokler se ne vrne kot stari (in posušen) spodnji del datljevega stebla. (40) Soncu ni dovoljeno dohiteti lune, niti noč ne more prehiteti dneva: vsak (pravično) pluje po (svoji) tirnici (v skladu z zakonom).« (Prevod Yusufa Alija, izvirna izdaja) [Besede v oklepaju so v oklepaju tudi v prevodu.]

Nekateri muslimani poudarjajo besedno zvezo »sonce teče po svoji poti v obdobju, ki mu je določeno« in besedo »tirnica« na koncu. Vendar ne smemo preveč poudarjati sončeve »tirnice«, saj ima prevod Yusufa Alija opombo (17) k tej besedi, ki pravi: »krog, pot«. Poleg tega revidirana izdaja Yusufa Alija namesto »obdobja« navaja »mesto počitka«.

Kako svobodno nekateri muslimani prevajajo Koran?

Sufijska spletna stran http://www.sufi.co.za/modern_science_and_islam.htm gre še dlje in pravi

»Vse to so Zemlja in nebesna telesa (vsa so planeti) in so ves čas v gibanju po svojih tirnicah (ali okoli svoje osi), so plavajoče krogle« (Ansari)

V oklepaju dodaja besede »(vsi so planeti)« in »(ali okoli svoje osi)«, ker tega v arabščini sploh ni. Zato to prezrimo kot preveč ohlapno prevajanje in se vprašajmo: »Kaj resnično uči sura 36:37–40?« Obstajajo tri možnosti:

Tirnice Sonca in Lune: Koran uči, da se Sonce in Luna gibata v neprekinjenih tirnicah/poteh okoli Zemlje v določenem, predpisanem obdobju

Plava do svojega počivališča: Sonce podnevi plava po nebu, ponoči pa odide na svoje počivališče, kamor se vrne naslednje jutro. Podobno tudi luna plava po svoji poti.

Jezik videza: Enako kot prej, vendar je to mišljeno kot opis tega, kako se stvari kažejo, ne pa kako dejansko so.

Vrnimo se k arabščini

Pot/tirnica: Yusuf Ali obravnava zadevno arabsko besedo v opombi 3983 na str. 1326. Pravi: »Mustaqarr lahko pomeni: (1) časovno omejitev, določeno obdobje, kot v vi. 67, ali (2) kraj počitka ali miru; ali (3) prebivališče, kot v ii. 36. Menim, da je prvi pomen tukaj najprimernejši; nekateri komentatorji pa se opirajo na drugi pomen. V tem primeru bi bila prispodoba takšna, da sonce tekmuje, dokler je vidno, ponoči pa počiva, da se pripravi na nadaljevanje tekmovanja naslednji dan. Njegovo bivanje na nasprotni strani sveta se nam zdi kot njegovo obdobje počitka.«

Gibanje/plavanje/vrtenje: beseda »yasbahuna« lahko pomeni hitenje, čeprav je njen najbolj neposreden pomen plavanje.

Plavati/vrteti se: Znani muslimanski komentator Ibn Tajmija (umrl leta 1328 n. št.) je zapisal: »Nebeška telesa so okrogla (istidaaratul-aflaak) – tako trdijo astronomi in matematiki (ahlul-hay’ah wal-hisab)..... [Beseda] falak [v arabskem jeziku] pomeni tisto, kar je okroglo« (Majmu’ul-Fatawa, zvezek 6, str. 566–567)

To, da Sonce in Luna »falak«, ni »znanstveni čudež«, ker

a) arabski izraz za Zemljo, ki kroži okoli Sonca, ni falak, ampak mahrek.

b) Beseda »falak« ne izvira iz Korana; gre za tuje izposojeno besedo.

Nekdo je prispeval naslednje: »Korenska beseda [arabsko – falaka] … iz istega prvotnega semitskega korena izhajajo [akadsko – pilakku]; [hebrejsko – pelek]; [arabsko – falkatun], ki vse pomenijo vrtenje vretena, ter po drugi liniji izpeljave [arabsko – falakun]; [etiopsko – falaka] za nebesno polkroglo. Zato filologi praviloma poskušajo iz tega korena izpeljati [arabsko – falkun], domnevajoč, da je tako poimenovano zaradi svoje zaobljene oblike.«

Prav tako so Arabci že pred Mohamedom besedo falak uporabljali za potovanje nebesnih teles po »nebesni kupoli«. Ljudje pred Mohamedom in v njegovem času so verjeli v aristotelovski/ptolemajski model vesolja, v katerem je bila Zemlja v središču in jo je obdajalo sedem sferičnih kupol. Verjeli so, da se nebesna telesa gibljejo v teh sferah ali da se same sfere gibljejo po določeni poti. Dejstvo, da Koran govori o sedmih nebesih, močno nakazuje, da je Mohamedova »astronomija« ustrezala Ptolemajevemu in Aristotelovemu modelu, ki sta se v tem zgodovinskem obdobju štela za dejanska.

Moj zaključek (doslej): Čeprav je arabski besedilni izraz nejasen, te besede ne povedo ničesar, česar ne bi že povedali starodavni ljudje pred Mohamedom.

Vendar, če predpostavimo, da so Mohamed in njegovi zgodnji privrženci razumeli Koran (kar je precej varna domneva) in da je znanstveno razumevanje Korana precej dosledno, imamo dve poti, po katerih lahko pridemo do razumnega zaključka. Prvič, kaj so o tem rekli zgodnji muslimani, in drugič, kaj pravi preostali del Korana.

Kaj so Mohamed in zgodnji muslimani rekli o Soncu

Kje bi iskali pravi pomen Korana? Pri Zamakhšariju? Al-Tabariju? Baidawiju? Če bi bili zgodnji musliman, bi se preprosto obrnili na samega Mohameda! Tukaj je, kar je pojasnil Mohamed, po navedbah tako Bukharija kot al-Tabarija.

»Pripoveduje Abu Dhar: Prerok me je ob sončnem zahodu vprašal: ›Veš, kam gre sonce (ob

ob sončnem zahodu)?' Odgovoril sem: ‚Allah in Njegov apostol to vesta bolje.' Rekel je: ‚Odide (tj. potuje), dokler se ne pokloni pod Prestolom in prosi za dovoljenje, da se ponovno dvigne, in to mu je dovoljeno; nato pa (bo prišel čas, ko) se bo hotelo pokloniti, a njegovo poklonjenje ne bo sprejeto, …'“ Bukhari, zvezek 4, knjiga 54, poglavje 4, št. 441, str. 283

Drug prevod istega odlomka iz al-Bukharija pravi:
»Abzur Ghifari (ra) je pripovedoval: Nekega dne me je prerok Mohamed (pbuh) vprašal: ‚Abzar, veš, kam gre sonce po zahodu?' Odgovoril sem: ‚Ne vem, le Allahov apostol lahko to bolje pove.' Nato je prerok (SA) odgovoril: ‚Po zahodu sonce ostane v poklonu pod Alahovim Aro’šem (Alahovim prestolom) in čaka na Alahov ukaz, da ponovno vzide na vzhodu. Prišel bo dan, ko sonce ne bo več dobilo dovoljenja od Alaha, da ponovno vzide, in Qeyamot (sodni dan) bo doletel zemljo.'“

Al-Tabari, 1. zvezek, str. 231, pravi: »Vprašal sem Božjega poslanca [Mohameda]: ‚Kje [sonce] zahaja?' Odgovoril je: ‚Zahaja v nebesih in se nato dviga iz nebes v nebesa, dokler ne doseže najvišjega, sedmega neba. Končno, ko je pod Prestolom, pade dol in se pokloni, angeli, ki so zanj odgovorni, pa se poklonijo skupaj z njim. Sonce nato reče: ‚Moj Gospod, od kod mi zapoveduješ, naj vzidem, od tam, kjer zahajam, ali od tam, kjer vzhajam?'« Nadaljeval je. To je (mišljeno z) Božjo besedo: »In sonce: teče na mesto, kjer naj prebiva (ponoči),« kjer je zadržano pod Prestolom – »To je odredil Vsemogočni in Vsevedni«; s »tem« je mišljen postopek Vsemogočnega Gospoda v Njegovi kraljevski oblasti, Gospoda, ki je »vseveden« o Svojem stvarstvu. Nadaljeval je. Gabriel prinese soncu oblačilo svetlobe iz svetlobe Prestola, v skladu z dolžino dnevnih ur. Poleti je daljše, pozimi krajše, jeseni in spomladi pa srednje dolgo. [pomladna, jesenska in zimska moda!] Nadaljeval je. Sonce si to oblačilo obleče, tako kot si eden izmed vas tukaj obleče svoje oblačilo. Nato je osvobojeno, da se prosto giblje v nebesnem zraku, dokler ne vzide tam, kjer vzide. … Enako pot sledi luna pri svojem vzhodu … Toda Gabriel ji prinese oblačilo iz svetlobe Podnožja. To je (mišljeno z) Božjo besedo: »On je sonce naredil za svetlobo in luno za luč.«

Sonce in luna sta znamenji Alaha. Abu Dawud, zvezek 1, knjiga 2, št. 1173, str. 304;

Sunan Nasa’i, zvezek 2, št. 1462, 1464, str. 272; zvezek 2, št. 1465, 1466, str. 273; zvezek 2, št. 1475, str. 278; zvezek 2, št. 1477, str. 280; zvezek 2, št. 1481, str. 283; zvezek 2, št. 1485–1486, str. 286–287; zvezek 2, št. 1488–1489, str. 287, 289; zvezek 2, št. 1500, str. 297; zvezek 2, št. 1502, str. 299; zvezek 2, št. 1505, str. 300; zvezek 2, št. 1506, str. 301

Dhu al-Qarnaiyn [Zul Qarnain] je »bil priča sončnemu zahodu na mestu, kjer sonce počiva, v luži črnega in smrdljivega blata«. al-Tabari, zvezek 5, str. 173–174 (glej sura 18:82–97)

al-Tabari, zvezek 1, str. 234, prav tako omenja, da sonce zahaja v blatnem izviru. Beseda »blatno« je hami’ah, kar pomeni črno glino, vendar je hamiyah podobna beseda, ki lahko pomeni vroče. (Glej opombo 442, str. 234)

»On [Mohamed] je nadaljeval. Ko sonce vzide, vzide na svojem vozu iz enega od teh izvirov, spremlja pa ga 360 angelov … Ko Bog želi preizkusiti sonce in luno, da bi svojim služabnikom pokazal znamenje in jih s tem pozval, naj prenehajo z neposlušnostjo in začnejo biti poslušni, sonce pade z voza in se pogreza v globino tega oceana, ki je nebesna krogla. Ko Bog želi povečati pomen znamenja in svoje služabnike močno prestrašiti, pade vse sonce in na vozu ne ostane ničesar. To je popolna sončna mrka, ko se dan stemni in se pojavijo zvezde.« al-Tabari, 1. zvezek, str. 236

Kaj nam Mohamed in zgodnji muslimani povedo o nebesih

Prerok [Mohamed] je odgovoril: »Ali, to je pet zvezd: Jupiter (al-birjis), Saturn (zuhal), Merkur (utarid), Mars (Bahram) in Venera (al-zuhrah). Te pet zvezd vzhajajo in tečejo kot sonce in luna ter se z njima skupaj tekmujejo. Vse druge zvezde visijo z nebes kot svetilke v mošejah, …« al-Tabari, 1. zvezek, str. 235–236

»Bog je ustvaril ocean, ki je oddaljen tri fasrahe (18 kilometrov) od nebes. Valovi so zadržani, ocean pa stoji v zraku po Božjem ukazu. Niti kapljica iz njega se ne razlije. Vsi oceani so mirni, toda ta ocean teče s hitrostjo puščice. Je prost, da se enakomerno giblje v zraku, kot da bi bila vrv, napeta v prostoru med vzhodom in zahodom. Sonce, luna in retrogradne zvezde [5 planetov] se gibljejo v njegovem globokem valovanju. To je (mišljeno z) Božjo besedo: ‚Vsak plava v sferi.' ‚Sfera' je gibanje kočije v globokem valovanju tega oceana.« al-Tabari, zvezek 1, str. 235

Zaključek zgodnjih muslimanov: Sonce se ponoči dobesedno umakne na počivališče, sonce in luna pa dobesedno »plavata« v oceanu vode na nebu.

Kaj pravi preostali del Korana

Upoštevajte, da se številke verzov v različnih prevodih Korana razlikujejo. Te številke verzov in citati so iz prevoda Yusufa 'Alija (popravljena izdaja). Popravil sem uporabo velikih začetnic.

Sura20:53 »Tisti, ki je za vas ustvaril zemljo kot razprostrto preprogo«

Sura 50:7 »In zemljo – razprostrli smo jo 4946in na njej postavili gore…«

Opomba 4946 v prevodu Yusufa 'Alija pravi: »Prim. xiii. 3; in xv. 19 ter op. 1955. Zemlja je okrogla, a se zdi razprostrta kot ogromna površina, kot preproga, ki jo teža gora drži na mestu.« Torej ne glede na to, ali verjamete, da to uči o ravni zemlji ali ne, Yusuf 'Ali pravi, da ta verz vsaj navaja, da se zemlja zdi kot ravna preproga.

Sura 67:15 »On je tisti, ki je zemljo naredil obvladljivo 5571…« Drugi prevodi navajajo »ravno«. Opomba 5571 Yusufa 'Alija pravi: »Beseda zalul se v ii 71 uporablja za udomačeno in poslušno žival: tukaj se uporablja za opis zemlje, zato sem jo prevedel kot 'obvladljivo’…«

Sura 71:15 »Ali ne vidite, kako je Alah ustvaril sedem nebes, eno nad drugim, in naredil luno za luč med njimi, sonce pa za sijajno svetilko?« Tudi če priznamo, da gre za jezik videza, ni niti najmanjšega namiga na poučevanje sodobne astronomije.

Sura 71:19 »‚In Alah je zemljo ustvaril za vas kot preprogo (razprostrto), 5718…« Opomba 5718 Yusufa 'Alija pravi: »prim. xx 53.

Sura 78:6–7 »Ali nismo [Allah] ustvarili zemlje kot široko prostranstvo 5890 in gore kot klini?« Opomba 5890 Yusufa 'Alija pravi: »Glej op. 2038 k xvi. 15.« Prim. tudi xiii. 3 in xv. 19. Prostrano prostranstvo zemlje lahko primerjamo s preprogo, na kateri gore delujejo kot klini…«

Zul-Karnain v suri 18 in znanost astronomije

Sura 18:85–86 »Po eni (takšni) poti je [Zul-qarnain] šel, dokler ni, ko je dosegel zahod sonca, ugotovil, da sonce zahaja v izviru motne vode: v njegovi bližini je našel ljudstvo: Mi [Allah] smo rekli: ‚O Zul-qarnain! (Imaš oblast,) da jih bodisi kaznuješ bodisi ravnaš z njimi z dobrotljivostjo.« Beseda »kalna« je bila prevedena tudi kot »muljasta« in »črna«. »Vrelce … vode« je bilo prevedeno tudi kot »vrelce«. M. H. Skahir to prevaja kot »črno morje«.

Sura 18:89–90 »Nato je [Zul-qarnain] nadaljeval po (drugi) poti, dokler ni prišel do vzhoda sonca in ga našel, kako vzhaja nad ljudstvom, za katerega nismo zagotovili nobene zaščite pred soncem.«

Muslimanski komentatorji se ne strinjajo glede tega, kdo točno je Zul-qarnain (človek z dvema rogovoma). Nekateri menijo, da je Aleksander Veliki, drugi, da je perzijski kralj Kira, spet tretji pa, da je jemenski kralj. Vendar to ni pomembno. Kljub temu je Zul-qarnain uspel potovati tja, kjer je sonce dejansko vzhajalo. To podpira kozmologijo ravne Zemlje v Koranu. Še pomembneje je, da je potoval tja, kjer sonce zahaja, in ugotovil, da zahaja v blatnem/kalnem izviru.

Če vprašate astronome, ali sonce res zahaja v blatnem izviru, se vam bodo morda smejali.

Zaključek: Koran uči naslednje:

Zemlja je ravna, razprostrta kot preproga in s gorami pritrjena na ravnino

Sonce ima določeno pot skozi dan, nato zahaja v blatnem/kalnem izviru in odhaja k Allahovemu prestolu.

Sonce nato vzide na določenem mestu

Razen petih »retrogradnih zvezd« (planetov) so zvezde obešene kot svetilke.

Mohamed je zgodnjim muslimanom to poučeval kot dobesedno resnico, ne le kot metaforo ali primerjavo.

Namen zvezd in meteorjev

»Najnižje nebo ima svetilke [zvezde], in ‚Mi smo takšne (svetilke) naredili (kot) projektile, da bi pregnali Zle, in jim pripravili kazen v plamenitem ognju.'« Sura 67:5

»Stvarjenje teh zvezd ima tri namene, in sicer kot okras neba, kot projektile za zadajanje udarcev hudičem in kot znamenja za vodenje popotnikov. Če torej kdor koli poskuša najti drugačno razlago, se moti in le zapravlja svoj trud...« Bukhari, zvezek 4, knjiga 54, poglavje 3, pred št. 421, str. 282.

Padajoče zvezde se včasih vržejo na hudiče, ki poskušajo prisluškovati nebeškim skrivnostim. Sahih Muslim, zvezek 1, knjiga 4, št. 902 in opomba 674, str. 243.

Padajoče zvezde naj bi zadele [zle] angele, preden razširijo tisto, kar so slišali. Včasih pa zli angeli to povedo vedeževalcem, še preden jih zadenejo. Ibn-i-Majah, zvezek 1, knjiga 1, št. 194, str. 110.

Meteorji naj bi napadali džine (duhove). Sahih Muslim, zvezek 4, knjiga 24, št. 5538, str. 1210

Zvezde ščitijo pred Satanom. al-Tabari, zvezek 1, str. 223

Mohamed je razdelil luno na dva dela

»Pogani so od preroka zahtevali, naj jim pokaže čudež. Prerok jim je pokazal razcep lune. Pripoveduje 'Abdullah bin Massud: V času prerokovega življenja se je luna razcepila na dva dela in ob tem je prerok rekel: ›Bodite priče (temu).‹« Buhari, zvezek 4, knjiga 56, poglavje 26, in zvezek 4, knjiga 56, poglavje 26, št. 830, str. 533.

»Pripoveduje Anas, da so prebivalci Meke prosili Allahovega apostola, naj jim pokaže čudež, in tako jim je pokazal razcep lune.« Bukhari, zvezek 4, knjiga 56, poglavje 26, št. 831, str. 533.

»Pripoveduje Ibn 'Abbas: Luna se je razklala na dva dela še v času življenja Preroka.« Bukhari, zvezek 4, knjiga 56, poglavje 26, št. 832, str. 534.

Razcep lune. Bukhari, zvezek 6, knjiga 60, poglavje 225, št. 290, str. 273 in opomba 1 na str. 273; zvezek 6, knjiga 60, poglavje 287, št. 387–391, str. 365–366; zvezek 6, knjiga 60, poglavje 261, št. 345, 349, str. 331; Bukhari, zvezek 6, knjiga 60, poglavje 265, št. 368–370, str. 331, 336

Razcep lune: Sahih Muslim, zvezek 4, knjiga 37, št. 6721, 6724–6730, str. 1467–1468

Sura 54:1 pravi: »Ura (sodbe) se bliža in luna se je razklala na dvoje. (Yusuf 'Ali, revidirana izdaja).

Upoštevajte, da »razklala se je« pomeni, da se je luna razklala na dvoje, glagol pa je v pretekliku. Nimamo zapisov o nobenem drugem narodu na svetu, vključno s sosednjim Egiptom, Sirijo ali Perzijo, ki bi videl, kako se je luna razklala na dvoje. Niti Koran niti hadisi ne navajajo, kako se je luna spet združila.

Yusuf 'Ali v opombi 5128 pravi: »V Mufradatu so navedene tri razlage, in morda se vse tri nanašajo na ta primer: (1) da se je luna nekoč zdela razklana v dolini Meke pred očmi Preroka, njegovih tovarišev in nekaterih nevernikov; (2) da prerokov pretekli čas kaže na prihodnost, pri čemer je razcep lune znamenje bližajočega se sodnega dne; in (3) da je ta izraz metaforičen, kar pomeni, da je zadeva postala jasna kot luna. Da so prvo opazili sodobniki, vključno z neverniki, je jasno iz verza 2. Drugo je dogodek motnje v sončnem sistemu ob Novem stvarjenju: prim. lxxv. 8–9.«

Nihče drug na svetu v tem času ni poročal o tem, da bi se luna razklala na dvoje. Kot stranska opomba: v Enclopaedia Britannica, zvezek 13, 1972, str. 458B, je slika astronomskega observatorija Chomsungdae blizu Kyongjuja v Koreji, zgrajenega v 7. stoletju v obdobju dinastije Silla. Ni nobenega zapisa, da bi oni ali kdor koli drug videl, kako se je luna razklala na dvoje.

Nasprotni primeri v Koranu?

Če za trenutek prezremo prejšnje verze, se posvetimo drugim verzom v Koranu, za katere nekateri muslimani menijo, da podpirajo sodobne astronomske teorije. Da bi bili do njih pošteni, navajamo verze, na katere se sklicujejo, skupaj z odgovori.

Sura »7:54 « »…On razprostre noč kot tančico nad dnevom, eden sledi drugemu v hitrem zaporedju:…«

Odgovor: res je, da se dan in noč menjavata, vendar to ne pove ničesar o znanosti ali astronomiji, česar primitivni ljudje ne bi vedeli.

Sura 13:2a in Sura 31:10 obe pravita, da je Alah dvignil nebesa brez kakršnih koli stebrov, ki bi jih lahko videli«.

Odgovor: Čeprav niso vsi starodavni narodi verjeli, da nebesa podpirajo stebri, to zgolj pomeni, da Alah ni imel nobenih vidnih stebrov, ki bi jih bilo mogoče videti.

Sura 13:2b »…On je podvrgel sonce in luno! Vsak od njiju teče (po svoji poti) v določenem času.«

Odgovor: Da imata tako sonce kot luna svoj red, so lahko opazili celo primitivni ljudje.

Sura21:30 : »Ali neverniki ne vidijo, da sta bila nebesa in zemlja združena (kot ena enota stvarstva), preden smo jih [Allah] razdelili?« Nekateri muslimani to razlagajo kot napoved teorije velikega poka v Koranu.

Odgovor: Stari Egipčani, arijski hindujci in drugi so verjeli, da sta bila nebesa in zemlja združena, preden sta se ločila. Samo trditev, da sta bila nebesa in zemlja združena (kar nakazuje polovici), je bolj podobna tem starodavnim mitologijam kot teoriji velikega poka. Teorija velikega poka pa sploh ne trdi, da je bila zemlja ločena od česarkoli. Namesto tega pravi, da se je zemlja postopoma oblikovala iz vesoljskega prahu.

Sura21:33 »Vsa (nebesna telesa) plavajo naprej, vsako po svoji 2695zaobljeni poti.« Opomba 2695 v prevodu Yusufa Alija je tu poučna. V njej piše: »V nasprotju z večino prevajalcev sem poudaril metaforo plavanja, ki je nakazana v izvirnih besedah:…«

Malikov prevod pravi: »Vsa (nebesna telesa) se hitro gibljejo po svoji lastni orbiti.«

Odgovor: Arabska beseda je bila razumljena kot »plavati«, kot jo je pravilno prevedel Yusuf Ali, kar dokazujeta al-Tabari, 1. zvezek, str. 235; al-Tabari, 1. zvezek, str. 236. Poleg tega verzi govorita o soncu in luni, ne pa o drugih nebesnih telesih, zato ni povsem pravilno, da se v prevodu v oklepaju navede »nebesna telesa«. Koran ne pravi, da se na nebu po poti/tirnici giblje karkoli razen sonca, lune in retrogradnih zvezd (planetov).

Sura 21:104 »Na dan, ko bomo nebesa zvili kot zvitek«.

Odgovor: Ni mi jasno, kako naj bi to napovedovalo sodobno astronomijo, vendar je Mohamedova prva žena ga peljala k kristjanu, da bi poslušal evangelije, in Biblija v Razodetju 6:14 ter v Stari zavezi v Izaiju 34:4 omenja, da se bodo nebesa zvila kot zvitek. Vendar pa kristjani na splošno ne poskušajo v Razodetje 6:14 vključiti sodobne astronomije.

Sura 22:65 »…On zadržuje nebo (2847),da ne pade na zemljo, razen z Njegovim dovoljenjem…« Opomba 2847 Yusufa 'Alija pravi, da ta beseda samaa lahko pomeni (1) nekaj visokega, (2) koren, strop, (3) nebo, nebeški baldahin, (4) oblak ali dež. Pravi, da v tem primeru razume zadnji pomen, čeprav jo večina strokovnjakov prevaja z besedami, kot je »nebo«.

Odgovor: Po mnenju mnogih strokovnjakov bi bila beseda torej »nebo«, kar je najbolj skladno s stališčem o ravni zemlji. Čeprav torej ne moremo trditi, da ta verz v Koranu nedvoumno dokazuje stališče o ravni zemlji – zaradi nejasnosti arabskega besedila –, tega verza vsekakor ni mogoče uporabiti za dokazovanje sodobnega znanstvenega stališča v Koranu.

Sura 25:61–62 »Blagor Tistemu, ki je ustvaril ozvezdja na nebu in vanje postavil svetilko ter luno, ki dajeta svetlobo. In On je tisti, ki je ustvaril, da se noč in dan menjavata:…«

Odgovor: To, da se sonce imenuje svetilka, nikakor ne dokazuje, da je Koran vseboval sodobna znanstvena stališča. To, da se dan in noč menjavata, je res, vendar je to nekaj, kar so vedeli že celo primitivni ljudje.

Sura 27:88 »… te gore, ki jih vidite in mislite, da so trdno zasidrane, bodo minile kot oblaki…« (Malik) Eden od muslimanskih zagovornikov očitno verjame, da se to nanaša na vrtenje Zemlje.

Odgovor: Prejšnji verz omenja zadnjo trobento, zato je kontekst konec časov, ne pa današnji čas.

Sura 29:44 pravi, da je stvarjenje nebes in zemlje znamenje za tiste, ki verujejo.

Odgovor: Stvarjenje nebes in zemlje kaže Božjo veličastnost v skladu s Psalmom 8:1, 3, 5; Psalmom 19:1–6. Mohamed je poznal Davidove psalme (zubur), zato to ni nič novega.

Sura 31:29, Sura 35:13, Sura 36:37 in Sura 39:5 vse navajajo, da Alah združuje noč z dnem in dan z nočjo. Prav tako piše, da sonce in luna sledita svoji določeni poti. Tudi Sura 55:5 pravi, da sonce in luna sledita svoji določeni poti.

Odgovor: Nič ne kaže na to, da to ne bi bila pot sonca in lune po nebu. Te stvari so poznali in opazovali tudi starodavni, primitivni ljudje. Izrekanje resnice, v katero so verjeli že pogani, seveda ne dokazuje, da je knjiga napačna. Vendar pa ponavljanje splošno znanih dejstev nikakor ne dokazuje, da je Koran napovedal sodobno znanstveno znanje.

Sura 51:47,48 »Z močjo smo zgradili nebesni svod: in resnično imamo neizmerno moč. In razprostrli smo (prostrano) zemljo: kako odlično jo razprostiramo!« (Yusuf 'Ali). Drugi prevodi pravijo »kot preprogo«.

Odgovor: Razprostiranje zemlje, ki ga nekateri razlagajo kot učenje o ravni zemlji, nikakor ne dokazuje, da je Koran poučeval sodobne znanstvene teorije. Kot nemusliman sem pripravljen priznati, da to morda ne poučuje laži, da je zemlja ravna, ampak je verjetno le pesniški izraz. Muslimani so to uporabili, da bi trdili, da je Koran poučeval o ekspanziji vesolja po teoriji velikega poka. Dejstvo, da je Bog razprostrl nebesa, ne pomeni nujno teorije velikega poka, poleg tega pa je opis, kako Bog razteza nebesa, naveden tudi v Svetem pismu, v knjigi Izaija 42:5. Vendar pa kristjani ne poskušajo uporabiti takšnega nejasnega sklica za dokazovanje, da so predvideli teorijo velikega poka.

Sura 55:33 omenja območja na Zemlji, ki jih ljudje in džini ne morejo prečkati brez dovoljenja.

Odgovor: Izraz »zemeljske cone« ne pomeni sodobne geografije, čeprav se zdi, kot da bi morske pošasti ali druge ovire ljudem preprečevale potovanje v druge dele sveta. Tudi izraz »nebeške cone« nima posebnega pomena, razen tega, da tako Mohamedova kot judovska tradicija govorita o sedmih nebesih.

Sura 71:15–16: »Ali ne vidite, kako je Alah ustvaril sedem nebes, eno nad drugim, in naredil luno za svetlobo sredi njih, sonce pa za (veličastno) svetilko?« Nekateri muslimani trdijo, da so sedem plasti zemeljske atmosfere (troposfera, stratosfera itd.) tistih sedem nebes.

Odgovor: Poleg tega, da je pojem sedmih nebes skupen z judovsko tradicijo, poimenovanje lune kot svetlobe in sonca kot svetilke ne odraža sodobnih znanstvenih pogledov, čeprav to ni napačno, če se razume kot pesniški jezik. Prav tako bi bilo napačno trditi, da so sonce, luna in zvezde v nebesih, če bi sedem nebes predstavljalo sedem plasti zemeljske atmosfere.

Kot stranska opomba: čeprav Sveto pismo nikoli ne omenja sedmih nebes, jih različne apokrifne tradicije omenjajo: 2 Enoch 20:1; 20:1, str. 134–135; Mučeništvo in vnebovzetje Izaija 7:8; 9:1,6;10:17 ; Zapuščina dvanajstih patriarhov, poglavje 3.3, str. 13. 3 Baruh 11:1, str. 675 omenja pet nebes, čeprav ne pravi, da so to vsa. Torej, četudi bi bilo znanstveno čudežno, da bi Mohameda omemba sedmih nebes ustrezala zemeljskim atmosferskim plastem, bi bilo še večji čudež, da so tudi ta zgodnejša dela omenjala sedem nebes.

Sura 86:1–3 »Pri nebu in pri nočnem obiskovalcu, in kaj vam bo pojasnilo, kaj je nočni obiskovalec? To je zvezda prodorne svetlobe. (Tako kot Vsemogočni Alah skrbi za vsako zvezdo v galaksijah, podobno) nad vsako dušo stoji določen angel varuh.« (Malik)

Nekateri muslimani trdijo, da to uči, da je sonce zvezda.

Odgovor: Upoštevajte dve stvari: a) sonce tu ni omenjeno, in b) vse, kar je v oklepaju, je bilo dodano v angleškem prevodu; v izvirnem arabskem besedilu tega ni!

Yusuf 'Ali (popravljena izdaja) tu podaja veliko natančnejši prevod. »Pri nebu 6067 in nočnem obiskovalcu 6068 (v njem); In kaj ti bo pojasnilo, kaj je nočni obiskovalec? – (To je) zvezda presunljive svetlobe; – ni duše, ki ne bi imela nad seboj zaščitnika. 6069 «

Yusuf 'Ali v opombi 606 piše: »…’Zvezdo prodorne svetlobe’ nekateri razumejo kot Jutranjo zvezdo, drugi kot planet Saturn, spet drugi kot Sirij, Plejade ali utrinke. Menim, da je najbolje razumeti ‚zvezdo' v kolektivnem ali splošnem smislu, saj zvezde sijajo vsako noč v letu, njihov presunljiv sijaj pa je najbolj opazen v najtemnejši noči.«

Nekatere razlage so resnično izven tega sveta!

Tukaj je še nekaj drugih muslimanskih pogledov, zabeleženih na spletni strani http://debate.org.uk/topics/history/interprt.htm. Ta stran vsebuje tudi druge koristne informacije.

»Vzemimo na primer Muhameda Hanafija al-Banno, ki je odkril namige na letala (Sura 17:1), umetne satelite (Sura 41:53), medplanetarno potovanje (Sura 55:33) in vodikovo bombo (Sura 74:33–38) (Jansen 1980:48).

Zato ni bilo presenetljivo, ko so ljudje, kot je Muhammad Kamil Daww, zapisali, da je čudež »znanstvene« vsebine Korana še večji od čudeža njegove neprimerljive zgovornosti. To je potrdilo verodostojnost Mohameda in s tem tudi pravilnost vseh izjav v Koranu.

Danes je za popularizacijo znanstvene eksegeze najbolj znan francoski zdravnik Maurice Bucaille. V svoji knjigi Biblija, Koran in znanost skuša razkrinkati neznanstveno naravo Biblije, hkrati pa z uporabo istih meril povzdigniti status Korana.«

Vendar so bili nekateri muslimani bolj stvarnostno usmerjeni

Treba je omeniti, da se mnogi muslimani ne držijo prejšnjih razlag. Nekateri menijo, da ti verzi preprosto opisujejo stvari na nebu, ki jih je mogoče zlahka opaziti.

Mohamed je rekel: »Ne govorite o meni, razen tistega, kar veste.

Kdor namerno laže o meni, naj si pripravi mesto v peklu. In kdor razlaga Koran po lastnem mnenju, naj si pripravi mesto v peklu.« Tirmiz EE, Tefsir 1, (2951) (prispevek)

»Ne, mi vržemo Resnico proti Laži, in ta ji razbije možgane, in glejte, Laž propade! Ah! Gorje vam zaradi (lažnih) stvari, ki jih pripisujete (Nama).« Sura 21:19

Če kdor koli namerno pripisuje laž Mohamedu, je njegovo bivališče pekel. Abu Dawud, zvezek 3, poglavje 1372, knjiga 19, št. 3643, str. 1036. Tudi Bukhari, zvezek 2, knjiga 23, poglavje 33, št. 378, str. 212–213

»... In kdor mi [Mohamedu] namerno lažno pripisuje kaj, bo zagotovo zasedel svoje mesto v (pekelnem) ognju.« Bukhari, zvezek 8, knjiga 73, poglavje 109, št. 217, str. 139–140.

Lažna priča je enakovredna pripisovanju partnerjev Alahu. Ibn-i-Majah, zvezek 3, knjiga 13, št. 2372, str. 414

Kaj bi kristjan v tistem času lahko vedel o mrkih?

Janez Damaskinski (okoli 676–749 n. št.) je imel zelo dobro znanstveno razlago mrkov. »Sonce in luna sta poleg tega podvržena mrkom, kar dokazuje neumnost tistih, ki častijo stvarstvo namesto Stvarnika, in nas uči, kako spremenljive in minljive so vse stvari. … Razlog za sončev mrk je torej v tem, da se telo Lune vrine med nas kot pregradna stena in meče senco, s čimer preprečuje, da bi svetloba padala na nas; obseg mrka pa je sorazmeren z velikostjo luninega telesa, ki zakriva Sonce. A ne čudite se, da je lunino telo manjše. Mnogi namreč trdijo, da je Sonce mnogokrat večje od Zemlje, sveti očetje pa pravijo, da je enako veliko kot Zemlja: vendar ga pogosto popolnoma zakrije majhen oblak ali celo majhen hrib ali zid. Mesečev mrk pa nastane zaradi sence, ki jo nanj meče Zemlja, ko je luna v petnajstem dnevu in se sonce ter luna nahajata na nasprotnih polih najvišjega kroga, pri čemer je sonce pod Zemljo, luna pa nad njo. Zemlja namreč meče senco in sončeva svetloba ne more osvetliti lune, zato takrat nastane mrk.« Razlaga pravoslavne vere, knjiga 2, poglavje 7, str. 25

Okoli leta 20 pr. n. št. kitajska pisna dela kažejo, da so razumeli vzroke za mrk. Leta 8 pr. n. št. so Kitajci napovedali sončev mrk z 135-mesečnim ponovitvenim obdobjem. Do leta 206 n. št. so Kitajci izpopolnili svoje znanje in so lahko napovedovali sončeve mrke z analizo gibanja Lune. Glej http://www.museumeclipse.org/about/history.html. Na tem področju so Kitajci zaostajali za Babilonci in Grki.

Babilonci so odkrili 18-letni (dejansko 6.585 ½ dnevni) cikel, imenovan Saros, za napovedovanje mrkov. Po podatkih iz Encyclopaedia Britannica iz leta 1956, zvezek 7, str. 913, segajo tabele o tem v 4. stoletje pr. n. št. Če to nekoliko poenostavimo: medtem ko se sončev mrk nekje na svetu pojavi približno šestkrat na deset let, se v posamezni regiji pojavi le približno vsakih 18 let. Grški znanstvenik Tales iz Mileta je po navedbah Herodota zaslovel s tem, da je vnaprej napovedal mrknitev 28. maja 585 pr. n. št. Medtem ko so Lidijci in Medijci to videli kot božansko znamenje bogov, so Tales in Grki vedeli, da gre za naravni pojav. Menimo, da je poznal babilonski sistem, saj je 18. maja 603 pr. n. št. prišlo do mrknitve.

Anatolij iz Kapadokije (270–280 n. št.) v svoji »Knjigi o aritmetiki« v zbirki »Ante-Nicene Fathers«, zvezek 6, str. 153, omenja: »In Tales je odkril sončev mrk ter njegovo obdobje v tropih v njegovi stalni neenakosti … Anaximenes [umrl okoli leta 570 pr. n. št.] pa je odkril, da Luna črpa svojo svetlobo od Sonca, in ugotovil tudi, na kakšen način pride do njenega mrka.« Thales naj bi poučeval Anaximandra, ta pa Anaximenesa. Thales velja za očeta filozofije, ker je predhodnik Pitagore, Platona, Sokratesa in vseh drugih filozofov.

Zaključek: Čeprav bolj primitivni narodi niso poznali znanstvenih dosežkov Grkov, je bilo vsaj nekaj filozofov, tisoč let pred časom Mohameda, ki so imeli razumevanje mrkov, ki je bilo bolj znanstveno od tistega, kar je zapisano v Koranu.

Kaj bi kristjan v tistem času lahko vedel o astronomiji?

Kako primitivno je bilo astronomsko znanje ljudi v Mohamedu času? Janez Damaskinski (okoli 676–749 n. št.) je živel kmalu po Mohamedu in, odkrito rečeno, od njega se lahko naučimo bolj pravilne astronomije kot iz Korana. Tukaj je, kar je rekel: »… nekateri menijo, da je Zemlja v obliki krogle, drugi pa, da je v obliki stožca. V vsakem primeru je veliko manjša od nebes in visi skoraj kot točka v njihovem središču.« Razlaga pravoverne vere, knjiga 2, poglavje 10, str. 28–29. Janez Damaskinski je dejansko živel malo po Mohamedu, zato si oglejmo astronomijo med Grki pred Mohamedom. Grki so imeli različna stališča, toda tukaj so tista, ki so najbližja sodobni astronomiji.

Napovedovanje mrkov: Tales iz Mileta (okoli 624–okoli 548/7 pr. n. št.) velja za očeta filozofije in je ustanovil miletsko filozofsko šolo. Domnevno je bil učitelj Anaksimandra (okoli 611–okoli 547 n. št.), ki je nato poučeval Anaksimenesa. Kot je bilo že omenjeno, je pravilno napovedal mrknitev, verjetno z uporabo babilonskega sistema. Tales je pravilno izmeril navidezni premer Sonca, opredelil ozvezdje Male medvedke ter zapisal, kako ga (in Severno zvezdo) uporabljati za navigacijo. Tales je menil, da Zemlja visi v morju vode.

Zemlja je krogla: Pitagora (okoli 580/572–492/490 pr. n. št.) je bil znan filozof, ki je menil, da imajo števila mistične lastnosti. Vedel je, da ladij nad obzorjem ni mogoče videti, zato je učil, da je Zemlja krogla. Ugotovil je tudi, da sta jutranja in večerna zvezda (Venera) ista. Pitagorov učenec Filolaj (okoli 500 pr. n. št.) si je predstavljal, da se Zemlja ne le vrti okoli svoje osi, ampak se tudi giblje skozi vesolje. Učil je, da obstaja mistični »osrednji ogenj« in da se vsi astronomski objekti, vključno z Zemljo in Soncem, vrtijo okoli njega. Za več informacij glejte http://www.skyscript.co.uk/copernicus.html.

Luna ima soteske in ravnine: Anaksagoras (rojen okoli leta 500 pr. n. št.) Luna je podobna Zemlji, z soteskami in ravninami, in sije z odbijano svetlobo. Sonce je razbeljen kamen v ognju, večji od Peloponeškega polotoka. Anaxagorasa stališča niso bila dobro sprejeta; bil je obtožen bogokletja. Obsodili so ga na smrt, vendar so mu kazen spremenili v izgnanstvo iz Aten.

Deloma geocentrično, deloma heliocentrično: Herakleides (okoli 388/380–okoli 310 pr. n. št.) je menil, da Merkur in Venera krožita okoli Sonca, medtem ko Sonce in vse ostalo kroži okoli Zemlje. Poučeval je tudi, da se Zemlja vrti.

Heliocentrično (Zemlja kroži okoli Sonca): Grki so imeli različna stališča o astronomiji; Aristarh iz Samosa (okoli 310–230 pr. n. št.) je po besedah svojega učenca Arhimeda trdil, da Sonce kroži okoli Zemlje. Aristarh se je ukvarjal z astronomijo v Aleksandriji. Imenujejo ga Kopernik antične astronomije, ker je učil, da je Sonce 20-krat dlje od Zemlje kot Luna, zato mora biti veliko večje. [V resnici je Sonce približno 400-krat dlje od Zemlje kot Luna.]

A če bi se Zemlja vrtela, bi se morala gibati zelo hitro; vendar pa ne vidimo, da bi stvari letele naokrog. Ker antični ljudje niso poznali pojma gravitacije, je Aristarhovo stališče v očeh večine ljudi izgubilo priljubljenost. Ohranili smo njegovo delo O velikostih in razdaljah Sonca in Lune, v katerem piše, da ob polni luni Zemlja, Luna in Sonce tvorijo trikotnik s kotom 90 stopinj.

Kasneje, ko je Klavdij Ptolemaj leta 150 n. št. objavil svojo »Sintaxis astronomije«, je stališče, da se vse vrti okoli Zemlje, 1500 let prevladovalo v evropskem in bližnjevzhodnem mišljenju. Za več informacij glej http://physics.gmu.edu/~jevans/astr103/CourseNotes/history_greekGeocentricHeliocentric.html

in http://www-history.mcs.st-andrews.ac.uk/history/HistTopics/Greek_astronomy.html za več informacij. Mimogrede, če to preverjate sami, upoštevajte, da je Aristarh iz Samotrake (okoli 217–okoli 145 pr. n. št.) druga oseba.

Oceanski plimi, ki jih povzročata Luna in vrtenje Zemlje: Še en filozof, ki je zagovarjal Aristarhovo stališče, je bil Seleuk (150 pr. n. št.). Trdil je, da oceanske plime povzročata vrtenje Zemlje in gibanje Lune okoli Zemlje. Za več informacij glejte http://www.perseus.tufts.edu/GreekScience/Students/Kristen/Aristarchus.html.

Prednicejski kristjani so se zavedali teh stvari: Anatolij iz Kapadokije (270–280 n. št.) je v svoji Knjigi o aritmetiki (Ante-Nicene Fathers, zvezek 6, str. 153) zapisal: »In Tales je odkril sončev mrk ter njegovo obdobje v tropih v njegovi stalni neenakosti. Anaximander pa je odkril, da Zemlja lebdi v vesolju in se giblje okoli osi vesolja. Anaximenes pa je odkril, da Luna črpa svojo svetlobo od Sonca, in ugotovil tudi, na kakšen način pride do njenega mrka. Tudi ostali matematiki so k tem odkritjem prispevali svoje ugotovitve. Kot primer lahko navedemo dejstvo, da se fiksne zvezde gibljejo okoli osi, ki poteka skozi pola, medtem ko se planeti oddaljujejo drug od drugega.«

Atenagoras (okoli leta 177 n. št.) omenja Pitagoro in da je Filolaus učil, da so vse stvari vključene v Boga, s čimer je pokazal, da je Bog Eden in Bog. A Plea For Christians, poglavje 6, str. 131

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.) omenja Filolaosa v delu *Stromata*, knjiga 3, poglavje 3, str. 384.

Hipolit (pisal okoli leta 225/235/6 n. št.) v svoji razpravi o astronomiji v delu »Ovrženje vseh herezij«, knjiga 4, poglavje 8, str. 28, med drugimi znanstveniki omenja Aristarha iz Samosa in Arhimeda.

Zaključek: Grki, ki so podedovali babilonsko in egipčansko kulturo, so imeli nekaj izjemnih astronomskih spoznanj. Med različnimi pogledi so nekateri Grki učili, da je Zemlja krogla, ki se vrti okoli svoje osi in kroži okoli Sonca. Prednicejski kristjani so poznali ta stališča. Ta stališča so predvidela sodobno znanost bolj kot izjave v Koranu.

Stališča in odzivi muslimanov

1. Koran predvideva sodobno znanost: Sonce in Luna se gibljeta po tirnicah in se vrtita okoli svoje osi (sura21:33 ; 36:27–40). Koran celo poučuje o teoriji velikega poka (sura21:30 ; sura 51:47, 48). Arabska beseda »falak« pomeni »tirnica«. Astronomi nam pravijo, da Sonce vsakih približno 250 milijonov let kroži okoli središča galaksije. Arabska beseda yasbahuna (iz sabaha) pomeni vrtenje okoli lastne osi.

1 Odgovor: V resnici gre za pobožno željo iz dveh razlogov.

1) Besede so nejasne: »falak« v arabščini pomeni pot, napredovanje pa tudi orbito, beseda »yasbahuna« pa lahko pomeni hitenje naprej, čeprav je njen najbolj neposreden pomen plavanje.

2) Mohamed nam je jasno povedal, kaj to pomeni, in to pomeni, da sta sonce in luna potovala nad zemljo, plavala/se vozila v kočiji po zemeljskem nebu.

3) Že stari Grki so učili, da Sonce in Luna krožita okoli Zemlje (Aristarh iz Samosa, okoli 310–230 n. št.) in Seleuk (150 pr. n. št.).

Še enkrat, tukaj sta dva vira tega, kar je rekel Mohamed.

»Bog je ustvaril ocean, oddaljen tri fasrahe (18 kilometrov) od nebes. Valovi so zadržani, stoji v zraku po Božjem ukazu. Niti kapljica se ne razlije. Vsi oceani so mirni, toda ta ocean teče s hitrostjo puščice. Je prost, da se enakomerno giblje v zraku, kot da bi bila vrv, napeta v prostoru med vzhodom in zahodom. Sonce, luna in retrogradne zvezde [5 planetov] se gibljejo v njegovem globokem valovanju. To je (mišljeno z) Božjo besedo: ‚Vsak plava v sferi.' ‚Sfera' je gibanje kočije v globokem valovanju tega oceana.« al-Tabari, zvezek 1, str. 235

Pripoveduje Abu Dhar: Prerok me je ob sončnem zahodu vprašal: »Veš, kam gre sonce (ob

ob sončnem zahodu)?« Odgovoril sem: »Allah in Njegov apostol vesta bolje.« Rekel je: »Odide (tj. potuje), dokler se ne pokloni pod Prestolom in prosi za dovoljenje, da se spet dvigne, in to mu je dovoljeno; nato pa (bo prišel čas, ko) se bo hotelo pokloniti, a njegovo poklonjenje ne bo sprejeto, …« Buhari, zvezek 4, knjiga 54, poglavje 4, št. 441, str. 283. Tudi Sahih Muslim, zvezek 1, knjiga 1, poglavje 73, št. 297–300, str. 95–96, vsebuje veliko podrobnosti o tem pogovoru med Mohamedom in Abu Dharrom.

2. Koran omenja sončevo tirnico okoli središča naše galaksije.

2 Odgovor: Sonce nima samostojne orbite v naši galaksiji. Če bi Koran skušal poučevati sodobno znanost, bi moral reči, da Sonce, Luna, Zemlja in retrogradne zvezde (planeti) skupaj krožijo okoli galaksije. Zgodovinsko gledano je bil Filolaus (okoli 500 pr. n. št.) prvi, ki je rekel, da se Sonce, Zemlja in vse ostalo vrti okoli osrednjega ognja.

Prav tako natančno vemo, kaj je Mohamed imel v mislih, saj nam je to povedal, kot je zapisano v Bukhariju, zvezek 4, knjiga 54, poglavje 4, št. 441, str. 283, in v al-Tabariju, zvezek 1, str. 235.

3. Mesto, kjer počiva Sonce, pomeni, da sije na drugi strani Zemlje.

Tudi v tem primeru natančno vemo, kaj je Mohamed mislil, saj nam je to povedal, kot navajata Bukhari, zvezek 4, knjiga 54, poglavje 4, št. 441, str. 283, in al-Tabari, zvezek 1, str. 235.

4. »Mesto počitka sonca« pomeni popolno uničenje sonca.

4. Odgovor: Povprečen bralec, ne glede na jezik, bi mislil, da se nanaša na periodični cikel, ne pa na dokončno uničenje.

5. Jezik pojavov: Sonce, luna in planeti rišejo pot po nebu. Ti verzi niso bili namenjeni niti podpiranju niti nasprotovanju sodobni znanosti, ampak so bili le pesniški izrazi, ki so povedali, da je za tem, kar ljudje naravno opazujejo, stal Alah.

5 Odgovor: To bi zvenelo razumno, če ne bi bilo tega, kar sta Bukhari in al-Tabari zapisala, da je rekel Mohamed. Če sta se Bukhari in al-Tabari v tem motila, kakšna merila potem sploh obstajajo, da bi lahko rekli, da sta imela prav v čemerkoli drugem?

Zaključek

Nekateri (vendar ne vsi) muslimani poskušajo te verze uporabiti za dokazovanje znanstvene točnosti Korana. Če v tej razpravi ne vidite napake, ni intelektualno pošteno trditi, da to dokazuje znanstveno točnost Korana. Dejansko nekateri od teh verzov nasprotujejo temu, kar poznamo iz sodobne znanosti, razen če jih razumete kot poetične in kot jezik videza. Vendar pa Bukhari in al-Tabari kažeta, da so bili ti verzi razumljeni povsem dobesedno. Sonce in luna plavata po nebu nad zemljo.

Vendar pa najpomembnejša stvar na svetu ni to, kar veste, ampak Koga poznate. Ni pomembno, katerim človeškim teorijam verjamete, ampak ali sledite temu, kar je razodel Pravi Bog. Vsako posamezno stališče o astronomiji vse do devetnajstega stoletja vsebuje nekaj napak. Kdo lahko trdi, da v prihodnosti ljudje ne bodo rekli istega o naših znanstvenih pogledih? Edini način, da spoznamo, kaj je resnično, je skozi to, kar nam je Bog razodel. Zaupamo, da nam bo Bog razodel tisto, kar moramo vedeti, in da bo ohranil pomen svojega razodetja.


Bibliografija: Prevodi Korana

1. Arberry, Arthur J. The Koran Interpreted. Macmillian Publishing Co., Inc. 1955.

2. Dawood, N.J. The Koran. Penguin Books. 1956–1999.

3. Malik, Farooq-i-Azam. English Translation of the Meaning of AL-QUR’AN : The Guidance for Mankind. The Institute of Islamic Knowledge. 1997

4. Pickthall, Mohammed Marmaduke. The Meaning of the Glorious Koran. Dar al-Islamiyya (Kuvajt) (datum ni naveden)

5. Rodwell, J.M. Koran. Prva izdaja. Ivy Books, izdalo Ballantine Books. 1993.

6. Shakir, M.H. Koran. Tahrike Tarsile Qur’an, Inc. 12. ameriška izdaja, 2001.

7. Sher Ali, Maulawi. Sveti Koran. Islam International Publications Limited (Ahmadiyya), 1997

8. Yusuf 'Ali, Abdullah. Sveti Koran: angleški prevod pomenov in komentar. Revidirano in uredilo Predsedstvo za islamske raziskave, IFTA. Tiskarski kompleks Kralja Fahda za Sveti Koran. (Al Madina, Savdska Arabija) 1410 A.H.

Drugi viri

Campbell, dr. William. Koran in Biblija v luči zgodovine in znanosti (2. izdaja). Arab World Ministries 2002.

Prevod pomenov Sahih Al-Bukhari iz arabščine v angleščino, 1. zvezek, dr. Muhammad Muhsin Khan. Islamska univerza, Al-Medina Al-Munawwara AL MAKTABAT AL SALAFIAT AL MADINATO AL MONAWART

Brez datuma, brez avtorskih pravic.

Zgodovina al-Tabarija: prevod s pojasnili. Ehsan Yar-Shater, glavni urednik. State University of New York Press 1989–.

http://debate.org.uk/topics/history/interprt.htm

Priloga – prevodi sure 36:38–40

»In sonce teče do roka, ki mu je določen; to je odredba Vsemogočnega, Vsevednega. (39) In (kar zadeva) luno, določili smo ji faze, dokler ne postane spet kot stara, suha palmova veja. (40) Soncu ni dovoljeno, da bi prehitelo luno, niti noč ne more prehiteti dneva; in vse pluje naprej v svoji sferi.« Prevod M.H. Shakirja

Pickthallov prevod ima eno številko verza manj.

»(37) In sonce teče naprej do svojega počivališča. To je merilo Vsemogočnega, Modrega. (38) In za luno smo določili postaje, dokler se ne vrne kot staro, posušeno palmovino.« (39) Soncu ni dovoljeno prehiteti lune, niti noč ne more prehiteti dneva. Vsak plava v svoji orbiti.« (Prevod M. M. Pickthalla)

(38) In znamenje zanje je noč, iz katere odvržemo dan, in glej, so v temi. (39) Sonce pa se giblje po poti, ki mu je določena. To je odlok Vsemogočnega, Vsevednega Boga.«

Prevod Maulawija Šer Alija (Ahmadijja)

(36:37–40) Še en znak zanje je noč; ko iz nje umaknemo dnevno svetlobo, glej, so v temi. Sonce sledi svoji poti, ki jo je zanj vnaprej določil Vsemogočni, Vsevedni. Kar zadeva luno, smo ji določili faze, dokler ne postane spet kot stara, suha palmova veja. Sonce ne more prehiteti lune, niti noč ne more prehiteti dneva; vsaka se giblje po svoji orbiti.« Prevod Muhammada Farooq-i-Azama Malika.

(37) In znamenje zanje je noč: iz nje umaknemo dan, in glej, potopljeni so v temo; (38) in sonce teče proti mestu počitka, ki mu je določeno: to je odlok Vsemogočnega, Vsevednega. (39) In luna – določili smo ji postaje (za potovanje), dokler se ne vrne kot stari (in uveli) spodnji del datljevega stebla. (40) Soncu ni dovoljeno dohiteti Lune, niti noč ne more prehiteti dneva: vsaka (pravično) pluje po (svoji) tirnici (v skladu z zakonom).

(Prevod Korana, avtor Yusuf Ali (str. 1326–1327), revidiral in uredil Predsedstvo za islamske raziskave, IFTA. Tiskarski kompleks Svetega Korana kralja Fahda.)

(37) In znamenje zanje je noč; iz nje umaknemo dan, in glej, potopijo se v temo; (38) Sonce pa teče po svoji poti v obdobju, ki mu je določeno: to je odlok (Njegov), Vzvišenega v moči, Vsevednega. (39) In Luna – določili smo ji postaje13 (ki jih prehaja), dokler se ne vrne kot stari (in posušen) spodnji del datljevega stebla.« (40) Soncu ni dovoljeno dohiteti Lune, niti noč ne more prehiteti dneva: vsak (samo) pluje po (svoji) tirnici17 (v skladu z Zakonom).

Opomba 17 pravi: »Krog, pot«

Abdullah Yusuf Ali, izdalo MILLAT Book Centre

To se razlikuje od prejšnje (popravljene) različice Yusufa Alija v »za obdobje, ki mu je določeno:« v primerjavi z »do počivališča, ki mu je namenjeno:« ter »postaj« v primerjavi z »prebivališči«

»In znamenje zanje je noč; odvrnemo od nje dan in glej, so v temi. Sonce pa teče k določenemu počivališču; to je odredba Vsemogočnega, Vsevednega. In luna – določili smo ji postaje, dokler se ne vrne kot postarana palma. Soncu ne pripada, da bi prehitelo luno, niti noč ne prehiti dneva, vsak plava po nebu.« Prevod A.J. Arberryja

»Znamenje zanje je tudi noč. Iz nje umaknemo dan, in glej, potopijo se v temo; sonce pa hiti k svojemu počivališču. To je odredba Vsemogočnega, Vsevednega! Kar zadeva luno, smo ji določili postaje, dokler se ne spremeni kot stara in ukrivljena palma. Soncu ni dano, da bi prehitelo luno, niti noč ne prehiti dneva; ampak vsak potuje v svoji sferi naprej.«

J.M. Rodwellov prevod Korana

»Noč je še eno znamenje za ljudi. Iz noči povzdignemo dan – in oni so potopljeni v temo. Sonce hiti k svojemu počivališču; njegovo pot mu je določil Vsemogočni, Vsevedni. Luni smo določili faze, vsak dan se zmanjšuje in na koncu izgleda kot ukrivljena stara veja. Soncu ni dovoljeno prehiteti lune, niti noč ne prehiti dneva. Vsak plava po svoji orbiti.«

Prevod Korana, ki ga je pripravil N.J. Dawood.

http://www.submission.org/efarsi/arabic/sura36.html pravi: »Sonce zahaja na določenem mestu, v skladu z načrtom Vsemogočnega, Vsevednega.«